Zunanja politika

Slovenska država se v zunanji politiki kaže kot nedorasel otrok, ki naseda obljubam starejših, ko pa ugotovi, da je bila nasmoljena, ponižno pogleda v tla, gre stran in se zjoče. V zunanji politiki Slovenija nikoli ni pokazala trdnega in konsistentnega stališča, obenem pa tudi nikoli ni znala pridobiti neke važnejše mednarodne pozicije, oziroma uspeti z umestitvijo kakšnega mednarodnega centra v Slovenijo.

Pri tem gre za popolno nesposobnost dosedanjih politikov, ki so s svojim delovanjem delali Sloveniji ogromno škodo. Ne morem razumeti, da imamo sedanjega evropskega komisarja Potočnika za sposobnega diplomata, ki naj bi dosegel hitro zapiranje poglavij ob vstopanju v EU, ko pa je bilo njegovo delo bolj usmerjeno na prepričevanje slovenske strani, kako je potrebno pristati na vsako evropsko prisilo, da bi zaprli določeno pogajalsko poglavje.

Če bi ne delali tako hlapčevsko, ne bi imeli tudi takšnih problemov z zagotavljanjem pravic slovenske manjšine v Avstriji, Italiji, na Madžarskem in Hrvaškem, kot jih imamo sedaj. Na področju zunanje politike Slovenija potrebuje ljudi z močno hrbtenico, z veliko znanja, predvsem pa s patriotsko zavestjo, da je Slovenija naša domovina.

Vsi bi se morali tudi še kako zavedati, da bo vse tisto, kar bo zamujeno in po domače rečeno »zasrano« danes v največji meri  padlo po naših potomcih.