Okolje

Slovenija je iz letala videti kakor sračje gnezdo. Vse je razmetano, nikjer nobenega načrtovanja gradnje hiš v okolju, na Ljubljanskem barju množica črnih gradenj naših bivših južnih bratov in Ciganov, vse polno divjih odlagališč raznih vrst svinjarije, pa nikomur nič. Uradniki na ministrstvu za okolje se že petnajst let ukvarjajo z istimi vprašanji in sicer predvsem s tem, kako sebi zagotoviti čim bolj ugodno službo s čim manj dela in čim boljšo plačo. V Slovenski nacionalni stranki že kakšno desetletje pritiskamo na ministrstvo za okolje in prostor, da bi že vendarle zaščitilo Ljubljansko barje, pa se še nič ni zgodilo. Sem ter tja se javi kakšen pticoljubec ali žužkoljubec, ki je pripravljen razbiti vse razvojne načrte zaradi kakšne dvomljive zadeve, to pa je več ali manj tudi vse.

Ministrstvo za okolje in prostor tudi podlega političnim pritiskom, ki izvirajo iz za Slovenijo izredno škodljivih gospodarskih dogovorov prejšnje oblasti za gradnjo vetrnih central na najbolj občutljivih delih slovenske pokrajine, ki bi jo s tem do popolnosti degradirali. Morda pa ti gospodje delajo kakšno uslugo Hrvatom in namerno uničujejo slovensko krajino zato, da bi čez leta Hrvaška postala Meka za naravovarstvene turiste, ki jim je narava sveta.

Seveda je tudi nekaj organizacij, ki se navkljub vsemu ukvarjajo z razmišljanjem o sonaravnem bivanju in tudi sonaravni proizvodnji, kjer ne smemo pozabiti Mariborskega inštituta, pa Umanotere – slovenske fundacije za trajnostni razvoj in tudi celjske akademije za alternativne vede, v ustanavljanju, ki bo v svojem programu imela tudi ta segment.

Največji problem pa seveda je, da se nič ne premakne v določenih glavah, saj na primer ministrstvo za kmetijstvo še zdaj ni prepovedalo uporabe določenih pesticidov, insekticidov in drugih nevarnih snovi, ki sicer do neke mere dvignejo hektarski donos, zastrupljajo pa talnico in s tem direktno prebivalce področja.

V tem kontekstu je smiselna tudi gradnja verige hidroelektrarn na Muri, žal pa se tako imenovani naravovarstveniki in nekatere nevladne organizacije (v glavnem iz Hrvaške ali Avstrije) ne zavedajo pomena, ki bi ga imele te hidrocentrale za dvig talnice v Pomurju. Jezovi teh hidrocentral bi zavirali hitri tok reke Mure, ga upočasnili, ter na ta način zagotovili oskrbo z vodo v širšem področju. Krajina sama ob pametnem projektiranju ne bi ničesar izgubila, ampak bi se pridobili še dodatni rokavi in dodatna mokrišča, s čimer bi se področje za gnezdenje določenih živalskih vrst in tudi možnost rastišč določene avtohtone flore zelo razširilo.  

Zavedati se moramo, da je striktno varovanje okolja, seveda podprto s pametnimi razvojnimi načrti, zagotovilo za miren, trajen, sonaraven in zdrav razvoj Slovenije.