Kulturna dediščina

Uničevanje slovenske kulturne dediščine je bilo do nedavnega, pa še danes se najdejo primeri, športno udejstvovanje tako Slovencev, kakor tudi tujcev. Na žalost slovenska kulturna dediščina ni imela nobenega pomena, nobene vrednosti in vsi so stremeli k temu, da so poveličevali vse kar je bilo tujega.

Seveda so vse to lepo izkoristili tujci, ki so slovensko kulturno dediščino odkupovali ter jo hranili in jo še hranijo v svojih muzejih, inštitutih ter drugih ustreznih ustanovah. Seveda o teh zakladih ne govorijo prav dosti, saj bi jim rušili njihovo kulturno podstat, zato je do njih težko priti. Le malokdo ve, da so na primer dunajski muzeji polni venetske dediščine, pa tudi če ne gremo tako daleč, v vojnem muzeju na Dunaju je cela sobana polna slovenskega jezika, saj temelji današnja avstrijska državnost na tem, da so protifašistični in protinacistični boj v Avstriji vodili samo slovenski koroški partizani. To dejstvo je bilo tisto, ki je zadostilo določbam moskovske konference iz leta 1943, tako da je Avstrija po 2. sv. vojni postala samostojna država, drugače bi jo razkosali. Konec koncev »Anschluss« Avstrije k Nemčiji ni bila nikakršna okupacija, ampak združitveno dejanje nemškega naroda.

Slovenska kulturna dediščina je z vstopom v EU in globalizacijskimi procesi že postala evropska in svetovna kulturna dediščina. Tega se pri nas še najmanj zavedamo, študentom na nekaterih slovenskih fakultetah še vedno trobijo stare, že davno odpisane puhlice o preseljevanju narodov, pa še celo vrsto drugih nesmislov, kot da Slovenci nikoli nismo imeli svojega plemstva, da smo vedno bili narod delavcev in kmetov in tako naprej in tako naprej. Pri tem seveda uspešno pomaga tudi RKC s svojimi bedastimi trditvami, da moramo Slovenci imeti že vendarle enkrat svojega svetnika in naj bi to bil Slomšek, pri tem pa mirno zatajijo Slovenskega sv. Modesta, slovensko sv. Hemo in še druge slovenske svetnike. Tukaj je šla RKC z roko v roki skupaj s komunističnim režimom, ki je Srbom potrjeval kralje, Hrvatom dovoljeval lažne kralje, Slovencem pa ni dovolil imeti svojega cesarja, navkljub temu, da je Slovenec Arnulf Koroški zavzel Rim in se okronal za cesarja. Žalostnih dokazov o negiranju slovenske nacionalne podstati najdemo v domovini kolikor hočemo.

Uničevanje vsega slovenskega je za nekatere zadana naloga, ki jo jemljejo tudi kot užitek, kar velja tudi za govorjeni del kulturne dediščine. Tako so na primer človeka, ki zavestno uničuje slovenski jezik, ga pači, pretvarja in siromaši imenovali za člana slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je tako ali tako čudna ustanova. Navkljub temu da nas je državljanov Slovenije le okoli 2 milijona imamo članov SAZU-ja več kot francoska akademija znanosti in umetnosti, pa še v Franciji se izbere nov član, ko umre stari, med tem ko v Sloveniji te pozicije delimo po dolgem in počez, po stari navadi iz komunističnega režima, po političnih zaslugah. Da bi ta ustanova skrbela za varovanje slovenske kulturne dediščine? Morda kdaj prej, v današnjem času je to zame nekaj novega.