Hrvaška

Poseben primer slovenske nesposobnosti se kaže pri odnosih s sosednjo Hrvaško. Slovenija bi morala v prvi vrsti po osamosvojitvi odpreti vprašanje hrvaškega sodelovanja v II. svetovni vojni na strani nacistične Nemčije, ko je Hrvaška le nekaj dni po kapitulaciji vojske Kraljevine Jugoslavije ustanovila svojo ustaško državo in podpisala pakt z Adolfom Hitlerjem, ki je trajal vse do zadnjega dne II. svetovne vojne. Hrvaška ni bila nikoli poklicana na zagovor zaradi zločinov, ki jih je storila nad Slovenci, marsikatero med drugo svetovno vojno zasedeno ozemlje pa so si Hrvati po  vojni enostavno kar prisvojili.

Problem se je nadaljeval tudi po II. svetovni vojni, ko so nekateri Hrvatje ustaške uniforme zamenjali za komunistične ter Slovencem z »žegnom« političnih komunističnih funkcionarjev, pobijali Slovence, ki so bili proti hrvaški okupaciji slovenskega ozemlja, kot na primer pri Štrigovi. Tudi tega vprašanja se slovenska politika ne upa lotiti, verjetno zaradi pretesnih prijateljskih in družinskih zvez s sosednjo Hrvaško. Žal nam je komunistična Hrvaška, seveda s tihim pristankom slovenskih komunistov, odvzela tudi celotno Istro, ki nikoli v zgodovini ni bila Hrvaška. Zanimivo je to, da Istre po kapitulaciji Italije, ki je do takrat zasedala Istro, Adolf Hitler ni dodelil svojemu ustaškemu prijatelju Anteju Paveliču, ampak je Hrvaška Istro dobila po II. svetovni vojni, verjetno za nagrado, ker je sodelovala s Hitlerjem. Slovenci smo to ozemlje plačali Italijanom, s tem da je ogromno slovensko nacionalno ozemlje z okoli 140 tisoč Slovenci ostalo na italijanski strani. Danes je teh Slovencev zagotovo več kot polovico manj.

Tudi v osamosvojitveni vojni leta 1991 se je Hrvaška pokazala v zelo grdi luči, saj  je dopustila uporabo svojega ozemlja za napad Jugoslovanske ljudske armade (JLA) na Slovenijo. Po mednarodnem pravu je tista država, ki nudi svoje ozemlje ali svoje baze za napad na sosednjo državo ravno tako agresor, kot tisti, ki državo dejansko napade. In napad na Slovenijo je šel iz kasarn oziroma vojašnic in letališč s hrvaškega ozemlja. Tudi tega si slovenska sedanja politika ne upa povedati na glas. Hrvatje so šli v osamosvojitveni vojni celo tako daleč, da so našim obrambnim enotam namerno sporočali napačne smeri premikov JLA in s takim izdajalskim početjem prispevali tudi k večji škodi v slovenski državi. Vprašanja reparacij, to se pravi povračila vojne škode, tako iz časa II. sv. vojne, kakor tudi iz časa naše osamosvojitvene vojne, si ne upa odpreti nobena vladajoča stranka.

So pa Hrvati takoj po osamosvojitvi Slovenije začeli s pripajanjem slovenskega ozemlja k Hrvaški, zagotovo ob tihem pristanku takratne slovenske oblasti.  V tistem času smo Hrvatom prepustili tudi celotne istrske železnice in tudi letališče Ljubljana-Pulj, kar je bilo vse slovenska lastnina in od vekomaj naše. Najprej so podrli in pokradli vse lepe parcele na Tomšičevi parceli na Snežniku, zgradili tako imenovani začasni kontrolni točki, ki sta zdaj zrasli v velike mejne prehode, na Kaštelu in v Sečovljah, postavili mejne table pri Brežicah, pa vse do meje proti Madžarski globoko v notranjosti slovenskega ozemlja, itd., itd. Slovenski narod dobro pozna celo vrsto pregovorov v zvezi s Hrvati, eden od najbolj prijaznih je tisti »ga ni tata čez Hrvata«, česar pa se slovenska zunanja politika ne zaveda ali pa morda pri vsem skupaj celo sodeluje.